Izlet P.E.S.C.A
V soboto, 6. 9. 2014. zjutraj smo krenili na pot proti Postojni, potem pa po avtocesti v smeri Kopra. V Razdrtem smo zavili desno proti Novi Gorici. Dan je bil lep, zato smo opazovali kraje ob avtocesti. Potem smo se peljali po novi solkanski cesti in pri Solkanu prvič zagledali smaragdno reko Sočo.
Na Soči smo videli hidroelektrarno Plave in Doblar. V Kanalu smo pokukali z mostu in videli kraj kjer skačejo tekmovalci v Sočo. Videli smo cevovod, ki poteka po pobočju Avškega Kuka za črpalno hidroelektrarno Avče. Pred Tolminom smo na nizkem gričku imenovanem Mengore opazili majhno cerkvico. Vožnjo smo nadaljevali skozi Tolmin (tu smo se spomnili Tolminskih puntarjev) proti Kobaridu.
Na griču nad mestom Kobarid smo opazili kostnico v kateri so pokopani italijanski vojaki padli med 1. svetovno vojno. V turistično informacijskem centru, ki se nahaja v centru Kobarida smo zvedeli veliko zanimivih podatkov o avtohtonih živalskih vrstah – kravi ciki, drežniški kozi in bovški ovci. Ogledali smo si več kratkih filmov in zvedeli veliko o lokalnih in regionalnih znamenitostih, prireditvah in dogodkih, tematskih poteh in Triglavskem narodnem parku. Okrepčali smo se z desetimi vrstami sira, mesnimi dobrotami in sirarsko malico.
Na glavnem trgu smo si ogledali spomenik pesniku Simonu Gregorčiču.
Z avtobusom smo se peljali do kampa Koren, kjer so si najmlajši učenci ogledali koze in zajce, sprehodili pa so se do reke Soče. Igrali so se tudi na zanimivih igralih v kampu. Ostali učenci so se odpeljali do naselja z imenom Drežnica, ki se skriva pod stenami mogočnega Krna. Ta dan se je Krn sramežljivo zavil v meglo in šele ob odhodu smo videli vrh. Po ovinkasti cesti smo prispeli v Drežniške Ravne na višino 575 m. Učenci 5., 6., 7., 8. in 9 razreda so ostali tu. Tretješolci in četrtošolci smo se s tremi kombiji odpeljali na planino Zapleč. Tam smo videli 40 glav govedi. Peljali smo se naprej vse do planine Zaprikaj. Tam pastirji pasejo 40 krav molznic. Tu smo spoznali, kako kmetje na pašnikih skrbijo za krave, ki jih ločijo po imenu in značaju. Poleti njihovo mleko predelajo v sir in skuto kar sredi planine. Ogledali smo si njihovo sirarno in pokusili in kupili njihov sir. Na sir in skuto so v planinah Zgornjega Posočja ponosni že stoletja.
Na planini Zaprikaj smo se pogovarjali o 1. svetovni vojni. Ogledali smo si vodnjak iz katerega so s pomočjo črpalk črpali vodo za vojake na krnskem pogorju. Videli smo tudi ostanke pokopališča ( kamne postavljene v vrsto). Pogovarjali smo se, kako je italijansko topništvo obstreljevalo položaje avstro-ogrsko-nemške vojske. Nobena stran pa ni doživela večjega uspeha. Na planini smo videli tudi kaverno.
Učenci predmetne stopnje pa so se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je s kozarjem podala na planino, kjer je v naravnem okolju opazovala drežniške koze. Pasejo se prosto v naravi. Imeli so jih priložnost tudi božati. Kozar nam je povedal nekaj zanimivosti o kozah in njihovi neverjetni iznajdljivosti. Povedal nam je tudi, da so drežniške koze avtohtona pasma, ki je zelo dobro prilagojena na razmere v krajih nad Kobaridom, kjer je paša skromna. Druga skupina pa se s sirarjem podala v pravo domačo “sirarno”, kjer so spoznali metodo pridelovanja pravega domačega tolminskega sira in tudi skute. Lahko so ga tudi okušali. Najbolj pa se je vsem skupaj vtisnilo to, da smo lahko pili pravo izvirsko vodo.
Veseli, razigrani, polni lepih vtisov smo se s kombiji vrnili v dolino. V daljavi smo občudovali visoko hribovje: Kolovrat, Matajur in Kobariški stol. V kampu Koren nas je že čakalo kosilo. Pojedli smo zelo dober bograč in za sladico še kobariške štruklje. Po kosilu smo uživali v pogledu na reko Sočo.
Ob vrnitvi domov smo ves čas opazovali reko Sočo, ki se je lagodno vijugala proti Gorici.
Med vožnjo proti domu smo si ogledali še nekaj pomembnih stvari. Ko smo se pripeljali do Postojne, nas je tam razveselila čudovita mavrica, ki je s širokim lokom močnih barv objela Postojno. Utrujeni smo se srečno pripeljali v Košano, kjer so nas že čakali starši.
